Geološka zgodovina Geoparka sega okoli 500 milijonov let nazaj v geološko preteklost. Celotno območje zaznamujejo bogata rudarska, železarska tradicija in tradicija premogovništva. S popularizacijo, varovanjem geološke dediščine območja želimo prikazati povezavo med geologijo, kulturno dediščino ter nekdanjim oz. sedanjim načinom življenja.
Pestra geološka podlaga območja je osnova za raznolike življenjske prostore ter rastlinstvo in živalstvo, ki ta območja poseljuje. Na območju Geoparka Karavanke želimo nazorno prikazati soodvisnost geologije in biologije oz. geodiverzitete in biodiverzitete ter povezanost naravne in kulturne dediščine. Geopark »pripoveduje« veliko zanimivih zgodb, ki so nastajale dolge milijone let. S pomočjo izobraževanja, popularizacije in osveščanja želimo povedati, da so geološka zgradba in geološki procesi osnova našega bivanja. Z nepremišljenimi dejanji lahko pomembno geološko dediščino uničimo ter s tem povzročimo naravi in sebi nepopravljivo škodo. S preudarnim obiskovanjem in opazovanjem pa lahko v naravi in »geologiji« uživamo ter veliko izvemo o nas samih in procesih, ki so in še oblikujejo današnje ozemlje Geoparka.
Geologija območja
Karavanke so nastale v drugi fazi Alpidske orogeneze, ki poteka že vse od eocena in še traja. Pritiskanje med Evropsko in Jadransko (del Afriške plošče) tektonsko ploščo in sukanje slednje v smeri proti urinemu kazalcu je vzdolž prelomne cone Periadriatskega lineamenta povzročilo bočno zmikanje severnega prelomnega krila do 250 km daleč proti vzhodu in nastanek divergentnega sistema narivov (flower structure) prečno na Periadriatski lineament. Severni pas cone Periadriatskega lineamenta gradijo permotriasne intruzivne breče, ki so od gabrske do sienitne sestave. Južni pas tvori oligocenska tonalitna intruzija. Najstarejše regionalne metamorfne kamnine v osrednji coni med magmatskimi so spremenjene zaradi kontaktnometamorfnih procesov. Intenzivni sočasni vulkanizem je na površini pustil zaporedje piroklastičnih kamnin.
V severnem delu Geoparka Karavanke, ki pripada Evropski plošči, izdanjajo raznovrstne visoko do najnižje metamorfne kamnine. Nastale so v regionalni metamorfozi v času glavnega trka med celinskima ploščama. Pokrove na severu in jugu gradijo plitvovodni, večinoma platformski karbonatni sedimenti ordovicijske do eocenske starosti z mnogimi fosili, ki so nastali v obširnih oceanih Paleo- in Neo-Tetisa. Ob vznožju so sočasno z dviganjem Karavank nastajali klastični sedimenti.
Območje Pece je svetovno znano po epigenetskih svinčevo-cinkovih rudiščih v karbonatnih kamninah in izjemnem zgodnjediagenetskem cinkovo-svinčevem laminiranem rudišču Topla, o katerem se lahko poučite v muzeju v Mežici. Minerala dravit in wulfenit z njunimi tipskimi nahajališči sta pomembna geološka dediščina. Ledeniški, rečni in kraški geomorfološki procesi so izoblikovali izjemno slikovito topografijo. Najdbe iz kamene dobe, odkrite v kraških jamah, so pomembne za razumevanje razvoja človeka.
Geološke znamenitosti
Geo znamenitosti ali splošno imenovane Geosites so geološko in geomorfološko pomembne in zanimive točke ali območja v naravi. Geo znamenitosti lahko imajo poleg geološkega in geomorfološkega pomena tudi arheološki, zgodovinski, botanični, zoološki, kulturni ali tehnični pomen.
Na območju Geoparka Karavanke je do sedaj registriranih 48 geo znamenitosti in 14 znamenitosti Geoparka. Številne znamenitosti so opremljene z informacijskimi oz. interpretacijskimi tablami, predstavljene so v različnih publikacijah, nekatere so predstavljene v zloženkah in brošurah ali pa so del že obstoječih učnih, turističnih ali geoloških poti.
Granodioritni porfir tipa „rapakiwi“ z velikimi vtrošniki glinencev.
Intruzija Karavanškega granitnega plutona ob Periadriatski prelomni coni je naverjetneje potekala v permu. V severnem delu se je vtisnil v železnokapelski diabazni pas, v južnem pa v železnokapelske metamorfne kamnine. Kamnine granitnega plutona sestavlja diorit, gabro in granit, pa tudi nekatere žilnine. Granodioritni porfir se v žilah pojavlja tudi znotraj granitnega plutona in v produ v strugi Lepene. Granodiorit porfir ima srednjezrnato temno osnovo bogato z biotitom in velikimi conarnimi vtrošniki glinencev ter prizmami rožencev.
Izjemni sklani bloki almandinovega blestnika z do 1 cm velikimi kristali almandina, muskovita in kremena.
Bogatčevi peči na Košenjaku so večji in manjši skalni bloki, oblikovani v almandinovem blestniku. Svetlo sivo kamnino sestavlja muskovit in biotit. V manjših količinah se pojavlja še kremen, plagioklazi in rogovača. V osnovi so številni granati, ki pripadajo almandinu. Veliki so do 1 cm.
Božičev slap je eden redkih in večjih slapov v magmatskih kamninah in eden večjih na Koroškem.
Na območju Ludranskega vrha se v bližini domačije Božič nahaja Božičev slap. Nastal je kot posledica tektonske aktivnosti in delovanja vode. Potok je na vrhu kamnite skalne stene, ki je iz gabra izdolbel žleb iz katerega pada voda v 25 metrov visokem več pramenskem in več stopenjskem slapu. Malo nad sredino slapu je pod previsom kamnina razkosana, zdrobljena in polna žlebov, kar dokazuje tektonsko aktivnost.
Izjemen izdanek plastovitih nagubanih triasnih kamnin.
Ob cesti Mežica-Žerjav se na desni strani ceste nahaja večji izdanek triasnih (karnijskih) kamnin. Te so zastopane s temno sivim glinastolapornatim skrilavcem, sivim laporjem in peščenim skrilavcem. Ti horizonti so ločeni z vložki svetlega in plastovitega rumenkastega apnenca. Plasti so zaradi tektonskih premikov močno nagubane in postavljene v subhorizontalno lego.
Burjakova stena predstalja zanimivo in reprezentativno tektonsko drsno ploskev v triasnem apnencu, ki ga sestavljajo številne alge.
Burjakovo steno gradijo 235 milijonov let stari ladinijski apnenci. Le ti so sestavljeni iz številnih alg, ki so kamninotvorne (zastopane so v takšnem številu, da tvorijo kamnino). Nastanek Burjakove stene je povezan s tektonsko aktivnostjo in manjšimi regionalnimi prelomi. Previsna drsna ploskev predstavlja za športne plezalce zanimivo plezališče.
Ciganska jama je tipičen primer krajše vodoravne jame, ki je nastala kot posledica manjšega regionalnega preloma.
Ciganska jama se nahaja na začetku doline Topla. Gre za kratko vodoravno jamo, dolžine 6 metrov. Nastala je kot posledica manjšega regionalnega preloma v ladinijskem svetlo sivem apnencu. Na tem mestu je le ta močno milonitiziran in zdrobljen, kar je omogočilo vodi boljše oblikovanje jamskega prosotra. 8 m visok vhod v jamo je kasneje zasulo.
Širše območje nahajališča pri Dobravi v Dravogradu predstavlja edino območje dravita v Sloveniji. Nahajališče v Dobrovi je klasično nahajališče tega minerala in eno od petih najpomembnejših nahajališč na svetu.
Nahajališče dravita je v Dobrovi jugozahodno od Dravograda. Dravit je rjav različek turmalina. Svoje ime je dobil po reki Dravi. Najpogosteje se kristali najdejo v margaritnem skrilavcu. Dravit nima uporabne vrednosti, vendar pa je zaradi svoje redkosti poznan in iskan tudi v svetovnih mineraloških zbirkah.
V dolini Bistre od sotočja z Mežo do kmetije nad sotočjem z Vrtačnikovim potokom je v geomorfoloških strukturah viden najpomembnejši prelom celotnega alpskega loka imenovan Periadriatski šiv. Je eden najpomembnejših elementov trka med Afriško (natančneje njenim severnim delom – jadransko mikroploščo) in Evrazijsko ploščo ter sekundarnih procesov po njem. Šiv predstavlja širšo prelomno cono, sestavljeno iz granitno - metamorfnega pasu in južnega tonalitnega pasu , ki preide v pas triasnih sedimentnih kamnin na jugu, ki so močno zdrobljene zaradi močnih stranskih premikov ob prelomni coni.
Vodni zbiralnik in nekdanja polnilnica Obirske slatine ter izdanek karavanškega granitnega plutona.
Zaradi močnega erozijskega delovanja Obirskega potoka na svetel, debelozrnat, močno razpokan granit v manjši meri vpliva tudi preperevanje. Pri zajetju slatine izdanjajo kontaktno metamorfne kamnine kot osnovni in rdečkasti kordieritni vozlasti skrilavci. S tega območja je poznanih več izvirov slatine in mofet z izhajanjem plina CO2.
Zajetja na izvirih niso dostopna za obiskovalce. Za dostop do izdankov granita je potrebno prečkati potok.
Intruzija granita in skrilavcev/diabazov in staropaleozoiskih metamorfnih kamnin.
Intruzija karavanškega granita, skrilavcev/diabazov in staropaleozoiskih metamorfnih kamnin se je vtisnila v obdobju perma. Intruzivne kamnine so v glavnem sestavljene iz drebelozrnatega granita in srednjezrnatega diorita. V dioritu se mestoma v blokih pojavlja gabro. Pogoste so pegmatitne in aplitne žile.
Lažja pohodniška pot po Hajnževem grabnu do Hajnževih izvirov.
Na poti po Hajnževem grabnu južno od Periadriatske prelomne cone prečkamo tektonsko lamelo devonskega apnenca. Temu sledijo permske kamnine, in s tem povezani barvni prehod kamninske podlage v rdečo, ki je lepo viden, ko dosežemo grödenske plasti. Le te sestavljajo rdeči peščenjaki in glinavci. Nastali so v kontinentalnem sedimentacijskem bazenu.
Zgornji del doline Hajnževega grabna ob vznožju Košute so oblikovali lokalni ledeniki iz zadnje ledene dobe. Dolina sledi prelomni coni, ki ločuje močno plastovite Košutine dachsteinske apnence iz zgornjega triasa na jugu in kamnine srednjega in spodnjega triasa na severu.
Strme stene Košute prinašajo večje količine pobočnih gruščev, ki polnijo dno doline. V razpokanem in zakraselem dachsteinskem apnencu ter v dolinskih nanosih se skladišči veliko talne vode. Ta v obliki velikih izvirov prihaja na površje v srednjem delu doline – na kontaktnem območju z werfenskimi plastmi.
Rudišče na Hamunovem vrhu predstavlja edino masivno orudenje magmatske segregacije v
Sloveniji, kot rudni material je poleg hematita pomemben še magnetit, ki se pojavlja v diabazu. Na Hamunovem vrhu, severno od Mežice je pri kmetiji Adam opuščen rudnik železove rude, v okolici kmetije Hamun pa še izdanki diabaza s hematitom. konglomeratov in peščenjakov. Vhod v opuščen rudnih hematita je na robu gozda, pod domačijo Adam.
Helenska grapa predstavlja eno od treh najbogatejših nahajališč karnijskih krinoidov v Evropi. Drugi dve sta v Italiji in na Madžarskem. V Sloveniji predstavlja absolutno redkost tako po množičnosti kot po odlični ohranjenosti osiklov krinoidov.
Obir z 2139 m nadmorske višine je najvišjih vrh Vzhodnih Karawank. Vrh Obirja leži nad gozdno mejo, zaradi česar so wettersteinski apnenci na površju. Vrh je tudi odlična razgledna točka, ki nudi pogled na Karavanke in njihovo severno predgorje.
Severne Karavanke so večinoma zgrajene in srednjetriasnega (ladinijskega) wettersteinskega apnenca, kotskladoviti lagunski apnenec ali kot masivni grebenski apnenec ali dolomit. Skladoviti lagunski apnenec je na Obirju oruden s svincem in cinkom. Na poti proti vrhu lahko najdemo številne ostanke nekdanjega rudarjenja. Proti vrhu Obirja nas vodi več označenih pohodniških poti.
Večja jama na Koroškem v apnencu, v njeni neposredni okolici je še nekaj manjših spodmolov, ki spadajo med redke geomorfološke pojave v občini.
Nad Burjakovo domačijo v dolini Tople je kraška jama, znana pod imenom Korančevka. Je poševna suha jama v apnencu. Dolga je okoli 54 metrov in globoka 10 metrov. Je zasigana, opazni so tudi manjši kapniki dolžine do 5 centimetrov. Nastala je v apnencu triasne-ladinijske starosti, ki je razširjen na območju Pece. Apnenec je drobno do srednje kristalast, svetlo sive do bele barve. Sestavljajo ga ostanki številnih fosilnih alg.
Ploščasti apnenci in kossenske plasti izdanjajo le ob severnem vznožju Karavank in jih je najlažje opazovati na severnih pobočjih Jegartovega hriba/Jegartkogla.
Zgornjetriasnem glavnem dolomitu sledijo norijski ploščasti apnenci in kossenske plasti. Zaradi intenzivnega gubanja ploščasti apnenci brez ostre meje prehajajo v retijske kossenske plasti. V krovnini glavnega dolomita ležita temni, bituminozni ploščasti apnenec in ploščasti apnenec z roženci in 2-3 dm veliki ritmiti. Kossenske plasti sestavljajo laporovci, laporasti apnenci in apnenci.
Izdanek je viden ob gozdni cesti, ki vodi iz Blasnitzenberga na Jegartov hrib.
Zelo lepa razgledna točka na devonskem koralnem grebenu..
Grebenske apnence Pristovškega Storžiča/Kärntner Storschitz gradijo srednje devonski koralni in stromatoporni apnenci, ki so lepo vidni v stenah na vzhodnem pobočju. Gre za biosparitne apnence, ki jih gradi grobi grušč in stolpičasto razporejene stromatopore ter tabulatne korale. V pobočnem grušču pod vzhodno skalno steno lahko najdemo številne tabulatne korale.
Do koralnega grebena se lahko povzpnemo po pohodniški poti od mejne postaje Jezerski vrh preko vrha Storžiča.
Naravno okno pod Kordeževo glavo predstavlja reprezentativno geomorfološko obliko, edino takšne vrste v občini Črna na Koroškem.
Naravno okno pod Kordeževo glavo je nastalo v triasnem apnencu ob prelomni razpoki. Močno razpokan in razrušen apnenec je raztapljala voda in pri tem širila razpoko, do tolikšne mere, da je nastalo naravno okno.
Izjemna prelomna cona na vzhodnem delu Košute.
Na vzhodnem delu Košute izdanjajo močno plastoviti srednjetriasni apnenci, laporovci in glinavci. Močno nagubane kamnine so v tektonskem kontaktu z masivnim dachsteinskim apnencem in belim schlernskim dolomitom. Ta prelomna cona predstavlja enega glavnih prelomov Karavank v smeri zahod-vzhod. Na jugu tektonsko omejuje Košutino enoto.
Na območju strmo padajočih paleozoiskih skrilavih glinavcev izhajajo velike količine plina CO2. Tukaj je večje število naravnim izvirov mineralne vode, bogate s CO2 in Fe.
Na območju prelomne cone, ki deli spodnje karbonske hochwipfelske plasti in zgornje karbonske javorniške plasti, izvira več slatin z visoko koncentracijo železa. Vsebnost železa znaša 40 mg/l. Ob stiku z zrakom se železo izloča kot železov hidroksid, zaradi tega se kamnine ob izviru obarvajo rdeče. Zaradi visoke vsebnosti železa je voda znana kot zdravilna voda, primerna za uživanje.
Plazišče je posledica in prikaz Pecinega nariva, ki je je pomemben tektonski element povezan z zmikanjem ob Periadriatskem šivu.
Na Najbrževem plazu je vidna širša cona zdrobljenih triasnih karbonatnih kamnin, ki je najverjetneje povezana z zamikanjem ob Periadriatskem šivu, oz. njegovo manjšo subhorizontalno narivno cono – Pecinim narivom. Procesi preperevanja in transporta zdrobljenega materiala na plazišču so in še ustvarjajo slikovite geomorfološke oblike .
Najlepša turistično urejena kraška jama v Karavankah.
Kraška jama je bila po naključju odkrita pri odkopavanju rude v Markusovem rovu v rudarskem revirju Spodnje Šefnarce /Unterschäffler Alpe in pred tem ni imela naravnega dostopa s površine. Jama leži v zakraselem wettersteinskem apnencu in je od maja do oktobra dostopna z „jamskim“ avtobusom. Možni so le vodeni ogledi.
Nahajališče eocenskih kamnin predstavlja eno izmed redkih primarnih nahajališč teh kamnin v severovzhodni Sloveniji.
Pri domačiji Ivartnik pri Kotljah se nahaja izdanek eocenskih kamnin. Ostanki eocenskih alveolinsko - numulitnih apnencev se lahko najdejo v prodnih zasipih. Na primarnem mestu so severno od Karavank nahajališča okoli 55 milijonov let starih kamnin odkrite le pri Ivartniku, Podgori in na Šuštarici pri Makolah. Eocenske usedline so nastajale v Tetidinem oceanu in njegovem obrobju. Apnenci, ki so nastali iz teh usedlin so sestavljeni iz številnih fosilnih ostankov.
Pegmatitne žile se razprostirajo od reke Meže na jugu do Libelič na severu, v dolžini več kot 10 kilometrov. Nastopajo v gnajsu in blestniku. V eni teh pegmatitnih žil se na levem bregu Meže nad Ravnami na Koroškem nahaja poševna sekundarna jama – tektonska jama, ki je nastala ob tektonskem prelomu, na katerega so kasneje dodatno delovale zunanje sile (preperevanje). Za jamskim vhodom se razcepi v dva rova. Levi rov se po 5 metrih povzpne in močno zooži, desni je v dolžini 5 metrov prehoden, nato se nadaljuje kot neprehoden rov.
Izdanki zanimivi za geologe in sedimentologe.
Na prelomni coni v Potoku izdanjajo srednje triasni apnenci in laporovci, ki jih obdaja schlernski dolomit. Dobro so vidne tektonske strukture. V strugi potoka lahko v produ najdemo različne mladopaleozoiske kamnine prenesene iz višjih predelov hribovij. V triasnih apnencih in laporovcih najdemo številne fosile (predvsem ostanke školjk), z nekaj sreče tudi fosilne ribe.
Korški soteski (Korške peči) se v jugozahodnem delu priključita dva grabna. Prvi, ki poteka v smeri zahoda, je Potok z 114 hektarjev velikim gozdnim rezervatom Potok, ki je bil ustanovljen leta 1977 in je pomemben predvsem zaradi bogatih sestojev črnega bora in malega jesena. Graben poteka po prelomni coni, ki jo gradijo plastoviti apnenci in apnenci z gomolji roženca domnevno srednjetriasne starosti, obdaja jih schlernski dolomit. Potok po grabnu navzdol prenaša material iz podora ob meji s Slovenijo, ki vključuje izstopajočo barvito srednjepermsko trbiško brečo.
Opuščen Frančiškov rov iz leta 1849 je zadnji ostanek rudniške dejavnosti v Lešah. Rudnik rjavega premoga je deloval od leta 1819 do 1939 in je bil v tistem obdobju največji rudnik v Sloveniji. Ležišča premoga so nastala v miocenskih molasnih sedimentih, ki se razprostirajo na področju Leš. Premog običajno leži na peščeni glini, kateri sledi bituminozna siva do črna glina in nato leče premoga. Pojavlja se več leč debeline nekaj decimetrov, vmes pa so leče bituminozne do premogovne gline.
Južno od Kotelj se nahaja izvir mineralne vode, ki je znan pod imenom Rimski vrelec. Leži v bližini kontakta karbonatnih kamnin Severnih Karavank in metamorfnih kamnin Vzhodnih Alp. Voda priteka ob prelomnih razpokah iz metamorfne podlage v terciarne sklade, napaja peščenoprodnate plasti, od koder pride nato na površje. Vrelec je ograjen z betonsko ogrado. Tukajšnja mineralna voda je bogata z železom in ima številne zdravilne lastnosti. Že v antičnih časih so jo uporabljali za pitje in zdravljenje.
Tonalitni gnajs na Periadriatski prelomni coni.
Prelomna cona, ki na tem mestu predstavlja del Periadriatskega lineamenta označuje smer narivanja kamnin Južnih Alp na tonalitni pas. Plasti tonalita strmo padajo proti severu. Na prelomnem kontaktu je tonalitni gnajs močno milonitiziran. Tonalitni pluton se je v času oligocena vtisnil v železnokapelski pas metamorfnih kamnin in kaže na intenzivno postkristalinsko deformacijo (dinamometamorfoza).
Remšenikov graben sledi Periadriatski prelomni coni ter pri tem večkrat prečka železnokapelski pas metamorfnih kamnin in pas tonalitnega gnajsa. Na območju Svete Margarete so v strugi potoka lepo vidni prodniki različnih kamnin in oblik.
Železnokapelski pas metamorfnih kamnin pretežno sestavljajo biotitno-plagioklazni paragnajs z vključki amfibolita in ortognajsa. Z intruzijo karavanškega granitnega plutona so se izoblikovale kontaktno metamorfne kamnine (migmatiti).
Nahajališče wulfenita predstavlja eno redkih preostalih nahajališč v Sloveniji, najbogatejše v Evropi in eno najbolj znanih v svetu. Poleg njega se tukaj pojavljajo izjemni in enkratni kristali kalcita v Sloveniji. Wulfenit je eden najlepših slovenskih mineralov in ima vidno mesto v svetovnih mineraloških zbirkah.
V mežiškem rudišču so orudene t. i. wettersteinske in partnaške plasti srednjega in gornjega triasa. S tem je to rudišče eno izmed petih območij Pb-Zn orudenja v Evropi, ki je še posebej bogato s številnimi in redkimi minerali.
Glančnikov rov z delom revirja Moring povezuje razdrobljena rudišča med seboj in je eden najdaljših rovov v rudniku Mežica. Del revirja Moring je v središču centralnega rudišča, v katerem so zbrani vsi tehnični objekti, potrebni za proizvodnjo rude. V delu rudišča Moring so dobro ohranjeni rovi in odkopi s profilom najpomembnejših rudonosnih ladinijskih plasti in tipična orudenja mežiških rudišč.
Zavarovani sedimentni profil v vrhnjem delu rudnika Topla leži na nadmorski višini 1145 metrov. Rudišče je po svoji genezi sinsidimentno nadplimsko svinčevo-cinkovo orudenje s tipičnimi sedimentnimi teksturami sfalerite rude, paleokraškim reliefom in nadplimsko sedimentacijo. V svetovnem merilu predstavlja pomemben dokaz za sedimentni nastanek tovrstnega orudenja v nadplimskem okolju.
V srednjem permu je dvigovanje povzročilo erozijo spodnjepermskih in zgornjekarbonskih plasti. Erodirani material se je lokalno odlagal v trogkofelskem apnencu. Ta se je izoblikoval kot breča, ki jo sestavljajo predvsem komponente trogkofelskega apnenca in kremenovega grušča, ki izhajata iz zgornjekarbonskih in spodnjepermskih molasnih sedimentov. Vezivo te breče je zaradi kontinentalnega sedimentacijskega bazena pretežno obarvano rdeče. Prehod v višje ležeče rdeče obarvane grödenske plasti je kontinuiran.
Veliko erodirane breče se je zaradi podora odložilo na Senkovi planini/Schenkalm. Od tam je bila prenesena v Potok.
Smrekovško pogorje gradijo vulkanske kamnine zgornje oligocenske starosti. Njihov nastanek je vezan na razvoj vulkanskega masiva, ki je tektonsko vezan na spajanje Afriške in Evropske kontinentalne plošče. Vulkanski masiv je sestavljen iz enega ali več plastovitih vulkanov, ki so delovali v morskem okolju. Vulkanskim kamninam tvorijo podlago mezozojske karbonatne kamnine in tudi zgornjeoligocenski laporji in meljevci. Sestava magme se je med vulkanskim delovanjem spreminjala, zaradi tega lahko na tem območju najdemo različne magmatske (avgitov andezit, andezitni groh) in piroklastične kamnine (tuf, tufit, vulkanska breča).
Slikovita skalna soteska z značilnimi rastlinskimi vrstami in izdanki rude na površini. Obravnavano območje predstavlja v svojem zahodnem delu pomembno naravno rastišče nekaterih na Koroškem redkejših in ogroženih vrst kukavičevk (npr. Gymnadenia odoratissima), in značilne vegetacije suhih (termofilnih) travišč (vrste Peucedanum oreoselinum, Anthericum ramosum, Cynanchum vincetoxicum idr.) oz. zaraščanja v termofilen gozd črnega gabra in malega jesena. V soteski je rastišče visikogorskih rastlin med njimi tudi nekaterih redkih oz. zavarovanih vrst (lepi jeglič Primula auricula). V soteski je tudi rastišče enolistne plevke Malaxis monophyllos, redke oz. ranljive vrste slovenske flore.
Mučeva soteska, imenovana tudi Hudi graben predstavlja sklano sotesko v triasnih kamninah. Te so zastopane z masivnim, kristalastim dolomitom, svetlo sive barve. Dolomit prehaja v kristalast apnenec. Oba sta ladinijske starosti in sta s prelomom ločena od norijskega glavnega dolomita. Na južnem pobočju Kranjčevega vrha leži svinčevo-cinkovo rudišče Mučevo. Pripada rudniku svinca in cinka Mežica. V soteski so vidni ostanki rudarjenja, ruda pa izdanja tudi na površini.
Eden izmed najstarejših revirjev mežiškega rudnika z ohranjeno rudniška halda in izdanki svinčevo-cinkove rude.
V mežiškem rudišču so orudene t. i. wettersteinske in partnaške plasti srednjega in gornjega triasa. S tem je to rudišče eno izmed petih območij Pb-Zn orudenja v Evropi, ki je še posebej bogato s številnimi in redkimi minerali.
Zanimiv izdanek ordovicijske blazinaste lave v Karavankah.
Na mezozoiski seriji Severnih Karavank najdemo na območju doline Obir in Lepene severno narinjene paleozoiske plasti domnevno ordovicijske starosti, ki jih gradijo glinenci, sivi peščenjaki, tufi in diabaz. Blazinaste lave se pojavijo v zgornjem delu plasti. Najlepše izdanke najdemo v Obirski soteski. Blazinaste oblike z dimenzijami do enega metra so zgrajene iz zelenih predornin. Blazinaste lave so vidne s ceste na pobočjih soteske nasproti kamnoloma in v strugi potoka.
Izdanek fosilnih polžev vrste Omphaloptycha rosthorni in Gradiella gradiata predstavlja pomembno paleontološko naravno vrednoto. Vrsta Omphaloptycha rosthorni je posebej pomembna, saj je lahko prepoznavna in primerna kot vodilni fosil, ki se pojavlja le v najvišjih plasteh rudonosnega apnenca.
V dolini Tople, na Burjakovem je izdanek okoli 230 milijonov let starega apnenca s fosilnimi ostanki polžev. Pripadajo vrstama Omphaloptycha rosthorni in Gradiella gradiata. Velikost doseže do 10 cm, vendar so večinoma polomljene in razmetane. To dokazuje, da se ne nahajajo v življenjskem položaju, ampak so bile v geološki preteklosti na to mesto prenesene in pri tem tudi polomljene.
Zavarovana soteska z izstopajočimi apnenčevimi skalnimi stenami tvori privlačno pokrajino, po kateri teče „Korški potok“/„Trögernbach“. Geološke in botanične posebnosti so podrobneje razložene na več informacijskih tablah. V neposredni bližini se nahaja 114 hektarjev velik gozdni rezervat Potok, ki je bil ustanovljen leta 1977 in pomemben predvsem zaradi bogatih sestojev črnega bora in malega jesena. Soteska prebija masiven schlernski dolomit, ki predstavlja nadaljevanje Košutinega pasu proti vzhodu. Soteska je od Železne Kaple oddaljena približno 8 km in je dostopna tako z avtomobilom kot tudi peš.
Izjemen naravni most na poti do vrha Olševe.
Pohodniška pot na Olševo prečka več naravnih oken in mostov, ki so nastala v zgornje triasnem dachsteinskem apnencu.
Na severnozahodnem delu Volinjeka se nahaja naravno okno oz. naravni most. Hrib Volinjek predstavlja tektonsko krpo iz triasnega sivkasto rjavega apnenca, ki leži na miocenskih usedlinah leške premogovne kadunje, te pa na metamorfnih kamninah štalenskogorske serije. Vrhnji del Volinjeka kaže kraški relief (žlebiči, škrape, vrtače). Naravno okno (naravni most) je nastalo ob prelomni razpoki, v kateri je voda raztapljala apnenec in širila razpoko. Nastalo pa bi lahko tudi kot posledica podorja, kjer se je med dva skalna osamelca na vrhu zagozdila večja skalna gmota.
Naravni most predstavlja izjemno geomorfološko obliko, zaradi turmalina šorlita, ki je eden izmed najlepših slovenskih mineralov, pa predstavlja tudi geološko naravno vrednoto.
\\\\\\\"Kardita“ plasti, ki so se odložile v zgornjem triasu (karnij), so na površju vidne le na posameznih mestih, saj predstavljajo drsni horizonti. Eden od obstoječih izdankov je viden v dolini Bele, kjer se je ohranil zaradi tektonskega premika enega od treh horizontov med glavnim dolomitom in wettersteinskim apnencem.
\\\\\\\"Kardita“ plasti sestavljajo trije cikli s ponavljajočimi zaporednimi plastmi. Najprej se pojavita dva po 20 m debela klastična horizonta, ki jima sledijo trije od 60 do 80 m debeli horizonti apnencev in dolomitov. Te plasti časovno sodijo v isto obdobje kot rajbelske plasti v Južnih Alpah, se pa od njih razlikujejo glede na okolje odlaganja in litologijo. \\\\\\\"Kardita“ plasti so znane po svojem fosilnem bogastvu.
Na pobočju Pece na Zajčji peči in na Miheljih plazih je vidna narivna ploskev imenovana Pecin nariv. Je subhorizontalen, ali vpada 5° – 10° proti zahodu do severozahodu. Nariv je najverjetneje povezan z zmikanjem ob Periadriatskem šivu in se je narinil v smeri vzhod do severovzhod na osrednji del mežiških rudišč. To je povzročilo sukanje strukturnih blokov v mežiških rudiščih proti vzhodu in procese epigeneze in oksidacijo svinčevih in cinkovih rud.
Širše območje Zelenbrega in Tolstega vrha predstavlja edino nahajališče turmalina šorlita v Sloveniji, tako da opuščen kamnolom predstavlja enega redkih izdankov v Sloveniji. Šorlit nima uporabne vrednosti, vendar je med slovenskimi minerali eden najlepših.
Jurske kamnine v Karavankah najdemo samo v obliki manjših blokov ob severnem vznožju Karavank, kjer so se nad nje narinile triasne kamnine. Sekvence plasti zgornjega triasa do spodnje krede, nad katere so se narinile triasne kamnine, najdemo tudi na območju Podkanjskega slapu.
Jurske do spodnjekredne plasti so se izoblikovale v manjšem obsegu in kažejo povezavo z razvojem Severnih apnenčevih Alp. Razvoj v zgornji juri se na območju Podkanjskega slapu kaže v obliki hallstattskih apnencev. Na rdečih apnencih z aptihi so vidne s fosili bogate plasti.
